Poleg mesta Mežica, ki predstavlja urbano in upravno središče občine ter premore blizu 3.500 prebivalcev, vključuje občina Mežica še pet manjših podeželskih naselij okoli mesta: Lom (severno od Mežice), Onkraj Meže (vzhodno), Plat (jugovzhodno), Breg (jugozahodno) in Podkraj pri Mežici (severozahodno). Mesto MEŽICA, ki je dobilo mestne pravice leta 1983, leži v srednjem delu Mežiške doline ob sotočju reke Meže in potoka Šumca na nadmorski višini 491 m in je imensko, zemljepisno, alpsko in rudarsko turistično središče Mežiške doline.
Zgodovina
Mesto MEŽICA, ki je dobilo mestne pravice leta 1983, leži v srednjem delu Mežiške doline ob sotočju reke Meže in potoka Šumca na nadmorski višini 491 m in je imensko, zemljepisno, alpsko in rudarsko turistično središče Mežiške doline. Prva omemba kraja (Mežica - Mise) sega v leto 1154. V 16. stoletju se Mežica prvič pisno omenja kot rudarsko mesto. Sedemnajsto stoletje Mežici prinese razcvet fužinarstva, v kraju zrastejo številni industrijski obrati za vlivanje rude. Mežica je s fevdalnimi lastniki do leta 1848 spadala v gospostvo Pliberk, s katerim je bila povezana več stoletij. Leta 1869 je bilo popisanih 141 prebivalcev in 27 hiš.
Fužine v Mežici so bile zasnovane leta 1776 in so ena za drugo ugasnile.
Dovoljenje za ustanovitev samostojne fare je izdano leta 1779. Prvotna cerkvica je bila dvakrat povečana. Leta1840 so podrli in naslednje leto na istem mestu zgradili novo cerkveno stavbo - cerkev, katere zavetnik je apostol Jakob starejši.
Turški vpadi na Koroško se očitno tudi Mežice niso izognili. O tem priča legenda o grofu Štalekarju, ki da je, v zahvalo čudežni rešitvi iz obleganega gradu postavil cerkev sv. Lenarta na bližnjem Platu.
Na tegobe in upanja tistih časov, bojnih spopadov s Turki, kmečkih uporov in drugih nadlog, spominja tudi legenda o Kralju Matjažu, ki s svojo vojsko spi v gori Peci in čaka, da bo vstal in odrešil slovensko ljudstvo.
Rudarstvo pa ima v Mežici večstoletno tradicijo, saj nam posamezni zgodovinski drobci sporočajo, da so rudna bogastva pod Peco izkoriščali že v poznem srednjem veku. Dokument iz leta 1665 pa nosi prvo zanesljivo letnico o rudarjenju. Večji obseg in nezadržno rast je doseglo rudarstvo v dolini v 18. in 19. stoletju. Njegov vzpon in napredovanje sta se nadaljevala tudi še v 20. stoletju, četudi je koncentracija svinca v rudi upadala. Ob rudniku se je vedno bolj razvijala tudi predelovalna industrija, katere deli uspešno delujejo še danes. Z rudnikom je bil močno povezan tudi celotni razvoj mesta, rudarji pa so narekovali tudi utrip pestremu kulturnemu življenju.
V več kot treh stoletjih so rudarji odkopali 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude, za kar so morali odkopati preko 1.000 km rovov. Leta 1988 se je pričelo postopno zapiranje rudnika, dokončno pa se je proizvodnja svinčeno-cinkove rude končala leta 1994. Po zaprtju Rudnika svinca in cinka Mežica je v spomin na čase rudarjenja v Zgornji Mežiški dolini ostal Turistični rudnik in muzej, ki je poleg spečega kralja Matjaža v votlini na gori Peci zagotovo največja turistična posebnost Mežice, Mežiške doline, Koroške krajine in tudi Slovenije.
Gospodarstvo
Za gospodarstvo v občini Mežica je značilno, da kljub nekaterim strukturnim spremembam še vedno prevladuje usmerjenost k industriji, kar je zaradi prevladujoče gospodarske usmerjenosti območja v preteklosti, ki je temeljila na proizvodnji svinčeve in cinkove rude, tudi razumljivo. Rudarstvo ima v Mežiški dolini večstoletno tradicijo, saj so menda pod Peco izkoriščali rudna bogastva že Rimljani... nekaj o preteklosti, ki še dokaj močno zaznamuje sedanjost gospodarskega utripa kraja.
Prvi zapis o odkopanem svincu pod Peco je v računski knjigi koroškega vojvode Ernesta Železnega iz l.1424. L.1665 je bilo izdano prvo dovoljenje, da se v okolici Črne odprejo rudarska dela. Vse do začetka 19. stoletja je tukajšne rudarstvo zgolj životarilo, z njim se je ukvarjala le peščica zasebnikov, pomembnejši podjetniki so bili le grofje Thurni iz Pliberka. Vzrok temu je predvsem obilje svinčeve rude v tedaj razvitejšem Bleibergu pri Beljaku in Rablju pri Trbižu. Šele l.1809, ko sta ta dva rudnika pripadla Napoleonovim Ilirskim provincam, so doživeli mežiški rudniki svoj vzpon. Takrat ustanovljena rudarska družba Brunnerja - Kompoša je uvedla sodobnejše tehnike metode dela. Na Bregu in na Poleni so postavili osrednjo zbiralnico rude in topilnico. L.1871 je bila ustanovljena družba Bleiberger Bergwers Union in prevzela, od številnejših drugih lastnikov, vse obrate in po l.1900 osredotočila vso predelavo rude v Žerjavu. Proizvodnja je skokovito naraščala in dosegla po 1. svetovni vojni 1% svetovne prozvodnje svinca. L.1921 je prevzela rudnik angleška družba The Central European Mines Limited Mežica, l.1945 pa je bilo podjetje podržavljeno.V letih od l.1898 do l.1965 je bilo zgrajenih 10 električnih central. Od teh obratujeta le še dve največji, obe v podzemlju rudnika. L.1907, ko se je pridružila hidroelektrarnama v Žerjavu in Podpeci še centrala na Poleni, je v Mežici nastal prvi elektroenergetski sistem paralelno delujočih elektrarn v Sloveniji. Od l.1917 do l.1934 je imel rudnik tudi svojo, 13 km dolgo, ozkotirno železnico od Prevalj do Žerjava. Zaradi izčrpanih rudnih zalog je bilo l.1993 odkopavanje ustavljeno in s tem tudi predelava domačega svinca. Od nekdanjega kombinata Rudnika Mežica, je ostala še zmanjšana topilnica za predelavo kupljenih svinčevih odpadkov in tovarna akumulatorjev v Žerjavu...
DANES,.... v razvejani gospodarski dejavnosti občine še vedno prevladuje industrija.
Podjetje TAB d.d., Mežica (Tovarna akumulatorskih baterij) je bilo ustanovljeno leta 1965 kot ena izmed temeljnih organizacij združenega dela Rudnika Mežica, kjer ima predelava svinca več kot 350-letno tradicijo. Prvih 15 let je TAB delal z licenco Tudorja s Švedske. Danes TAB proizvaja vse vrste svinčevih baterij v dveh moderno opremljenih tovarnah s 400 zaposlenimi. Je največje podjetje v občini Mežica in med desetimi najuspešnejšimi koroškimi podjetji.
Na dveh lokacijah v Mežici (obrtna cona na desnem bregu reke Meže ob prihodu v Mežico , t.i. »Konjski britof« in industrijska cona Glančnik ) je zgoščena večina ostalih podjetij in samostojnih podjetnikov, katerih dejavnosti so predvsem: predelava kovin,proizvodnja elektro komponent, izdelava vzmeti.
