»Veseli otroci iz Mežice doma, se v Kranjsko popeljali, da Kekec nas spozna…!«
Tako smo prepevali že mesec dni prej, ko smo se končno z otroki podali na pot do Kekčeve dežele. Z veliiikim avtobusom. In za večino otrok je bilo že to pravo doživetje… Po zajtrku smo se s krajšimi postanki odpeljali do Kranjske gore, kjer nas je že čakal »Bedanc bus« ter nas odpeljal natanko tja, kjer so doma junaki Kekčevih zgodbic. Tja, v osrčje prelepih gora, svežega zraka in prijaznih ljudi. Tja, kjer smo se čudili Brincljevi majhnosti in njegovi domiselnosti o dvižnem mostu in toboganu, po katerem smo se spustili. Trepetali, ko smo reševali plahega Rožleta iz Bedančeve koče. Se plazili skozi skrivnosten in temačen rov. Prepevali s Kekcem po travniku do tete Pehte, kjer nam je postregla s pecivom, ki daje moč. Skovikali na ves glas, da smo pregnali Bedanca in še in še…
Otroci so spoznali, da so Kekčevi junaki še kako resnični! Ne verjamete? Podajte se v njegovo deželo in verjeli boste… Še več. Vrnili se boste bogatejši z doživetji in nepozabnimi spomini. Kot mi.
Otroci s Tanjo in Tino
